Že vsaj od 16. stol. se je naš prostor imenoval Stangen-wald(t), morda prav zaradi drogov, kolov, »štang« (nemška beseda), ki so jih dobivali v tem gozdu. Le-ta je obsegal vse od Litije do Podgrada pri Ljubljani in južno od Save do potoka Reka in Besnica. Štangarski prostor je zelo bogat z naravnimi sadeži. Tu je kostanj, borovnice, gobe. Ljudje pa že nekaj stoletij gojijo različno sadje, med katerimi so izstopale češnje, ki so jih domačini vozili prodajat celo v Ljubljano. Zelo poznan je bil štangarski les (Valvasor je 1689 omenil predvsem hrast in kostanj), ki so ga dobivale nekatere župnije in samostani, po Savi pa so ga prevažali celo v Zagreb.

Nekateri naši kraji so bili delno poseljeni že pred rimskim obdobjem. V Račicah so v 20. stol. našli nekaj grobov ter različne posode in zapestnice iz predrimskega in rimskega časa. Neka zgradba ali gradišče je bilo tudi na Kamplovem hribu nad Malo Štango. Na našem prostoru je bilo nekaj rudnikov, predvsem svinčeve (Mahlinov hrib) in železove, morda pa tudi bakrene rude. Raziskovalci bodo imeli pri nas še nekaj dela.

Naš prostor je v letu 1283 prišel v roke Habsburžanov, gozd pa je od 15. stol. v rokah deželnega kneza. V cerkvenem oziru je prostor spadal v oglejski patriarhat, od 12. stol. v vikariat Šmartno pri Litiji, le-ta l. 1389 pa pod oblast stiškega samostana. Ljudje so ta prostor naseljevali vsaj od začetka 16. sto-letja. Urbar leta 1591 omenja županijo Štanga kot Khoniskhau. Skozi nadaljnja stoletja so gozd z izsekavanjem in požiganjem krčili za potrebe svojega domovanja in za prodajo. Urejali so pašnike in zasajali sadovnjake in vinograde. Prihajali so vedno novi doseljenci in po dosedanjih podatkih je bilo leta 1888 okrog 830 ljudi. Kasneje se je število začelo manjšati, ker so nekateri odšli v dolino, nekateri pa v tujino (Amerika, Francija, Nem-čija). Zemlja je bila bolj revna in nekaterim ni dajala dovolj možnosti za preživetje, kaj šele za večji zaslužek. Zato so morali biti močno povezani z naravo in so nenehno skrbeli, da bi od nje iztržili čim več. Večkrat so naši kraji doživljali hude ure s točo, nalivi, potresi, zmrzaljo ali sušo. Prebivalci so morali hudo premagovati z vero, upanjem in ljubeznijo, če so hoteli ostati v teh hribih. Danes je okoli 400 prebivalcev.

Cerkev sv. Antona Padovanskega in dogodki v župniji

Cerkev sv. Antona je bila pred slabimi 100 leti najpomembnejša romarska božja pot k sv. Antonu Padovanskemu na Kranjskem in ena pomembnejših na Slovenskem. Dandanes pa prostor sedanje župnije Štange zaobsega vasi Velika in Mala Štanga, Račice, Širmanski Hrib, Dragovšek, Štangarske Poljane, Jastrebnik in Ščit. K župniji spada še po ena hiša v Tujem Grmu, Koških Poljanah in Velikem Vrhu pri Litiji ter tri domačije v Gozd-Reka. Prebivalci niso skrbeli samo za gmotne dobrine, ampak so bili precej verni. Krščanske kreposti vera, upanje in ljubezen so jim prinesli tolažbo, moč in trdoživost. Zato so si postavili kapelo v čast sv. Antonu. Kasneje je nastala zgodba o podobici sv. Antona Padovanskega, ki se je pojavljala na nekem drevesu, dokler niso zgradili kapelo. Kmalu pa so uvideli, da to ni dovolj in da je šmarska cerkev preveč oddaljena od njih. Želeli so svojo cerkev. Pisarili so na različne vplivne ustanove in izprosili dovoljenje za svoje svetišče. Načrt naj bi naredil stiški menih, pozidavo pa naj bi vodili italijanski zidarji. Zemljišče je dal na voljo podložnik vicedomskega urada Andrej Zavrl. 25. aprila 1677 je takratni stiški opat Maksimiljan Mottoch blagoslovil temeljni kamen in še isto leto je že blagoslovil oltar in zvonik. V cerkveni zid so postavili kamen z napisom: »Erecta in Honorem s. Antonii de Padua ad anno 1677« (Zgrajena v čast sv. Antona Padovanskega leta 1677). Cerkev je bila zidana v baročnem slogu in je imela štiri oltarje (sv. Anton Padovanski, sv. Anton Puščavnik, sv. Simona in Juda in sv. Jedert). Že l. 1679 se omenja kot romar-ska cerkev. Razni kronisti (tudi Valvasor 1689) pripovedujejo, da se je v Štangi zgodilo več čudežev in božja pot je zaslovela.

Veliko je pripomogla tudi bratovščina sv. Antona Padovanskega, ki je delovala vse do l. 1783, ko jo je cesar Jožef II. v svojem cesarstvu prepovedal. Leta 1771 je stiški opat Franc Ks. Taufferer poskrbel, da se je romarska cerkev utrdila in da so praznovanja poživila vero. Odredil je razpored bogoslužij, uredil pet slovesnih shodov in obdaroval romarje s popolnimi odpustki; omenja pa že orgle. Za potrebe romarjev so bile l. 1762, 1779 in 1795 tiskane božjepotne podobice. Ker je cesar Jožef II. leta 1783 z odlokom zatiral romanja, je to vplivalo tudi v Štangi in je nekoliko zamrlo. Župljani so l. 1786 okoli cerkve, kjer je bilo pokopališče, naredili pokopališki zid. Ko je cesar l. 1784 ukinil stiški samostan, so duhovno oskrbo začasno prevzeli šmarski duhovniki, dokler ni takratni ljubljan-ski škof Karel Herberstein odredil, da je l. 1788 štangarska cerkev postala lokalija (podfara).

Vsaj od l. 1760 so bili duhovniki upravitelji cerkve neposredno podrejeni stiškemu opatu. Prvi duhovnik – lokalni kaplan – ki je stalno bival v Štangi, je bil Janez Klobučarič (1788-1822). Doma je bil iz Črnomlja. Začel je voditi matične knjige (krstno, poročno in mrliško). Poučeval je pisanje in branje ter imel verouk. V njegovem času je bila cerkev tako prezidana, da jo je ljubljanski pomožni škof Jožef Mikolič posvetil 22. avgusta 1793. Med drugim so spremenili položaj zvonika in postavili 32 klopi, ki imajo letnico 1798. Morda so v njegovem času kupili tri nove oltarje (na glavnem oltarju je letnica 1797): Sv. Anton Padovanski, Anton Puščavnik in sv. Jedert. Sedanji pozlačeni kip sv. Antona je morda iz istega leta (ali 1677). Cerkev je dolga 32,5 m, široka 20,5 m, visoka pa 17 m, višina zvonika pa je 44 m.

Za duhovnikom Klobučaričem je prišel ljubljančan Martin Marinko (1822-1837). Leta 1837 je prišel Martin Urankar (Vrankar), ki je bil do l. 1871. Za časa njegovega delovanja so župljani postavili sedanje župnišče (1840). Na levi strani cerkve je podrl zakristijo, sedanjo na desni pa povišal. Leta 1846 so kupili nove orgle, ki jih je izdelal Peter Rumpel. Imele so 12 registrov. Leta 1855 je bila v Štangi prva znana nova maša: slovesno jo je pel Josip Marn, ki je bil kasneje profesor na gimnaziji ter član in zadnja leta predsednik Slovenske matice. Župnik je uspel napraviti novo pokopališče (1867). Staro pokopališče okoli cerkve so zravnali in zid podrli ter tako dobili ob cerkvi več prostora za romarje, ki so ponovno množično obiskovali štangarsko cerkev. Bil je tudi župan (do 1860). V njegovem času je nastala občina Trebeljevo, bil pa je nekaj let tudi župan.

1. januarja 1876 je podfara Štanga postala samostojna župnija, lokalni kaplan pa župnik.

Nekaj mesecev za njim je prišel Mihael Saje (1876-1912), ki je najbolj zaslužen, da ima naša cerkev takšno veljavo in obliko. Leta 1886, ko so kupili kamniti veliki oltar. Posvetil ga je ljubljanski škof Jakob Missija 19. septembra 1886. Na praznik sv. Antona je 13. junija 1890 domači župnik blagoslovil še dva nova kamnita stranska oltarja in prižnico.

Leta 1891 je podobar Josip Grošelj naredil dva kipa iz cementnega marmorja za kapeli poleg zvonika in sicer kip sv. Jožefa in Lurške Matere Božje (ki je sedaj v cerkvi na stranskem oltarju).

Leta 1894 so prenovili zgornji del zvonika, njegovo streho pa pokrili z bakrom. Hkrati z zvonikom so spremenili pročelje cerkve. Velikonočni potres aprila 1895 je cerkvi prizadel kar nekaj razpok. Cerkev in zvonik so zvezali z železnimi palicami, razpoke pa zalili s cementom. Delovno je bilo tudi leto 1897, ko so naredili novo mežnarijo oz. Dom sv. Antona, kot je zapisano nad vhodnimi vrati.

Leta 1901 je bila zgrajena spovedna kapela, ki jo je zgradil Martin Povše.

Frančiškan in slikar p. Blaž Farčnik je 1923 za prezbiterij naslikal dve večji sliki: prva prikazuje, kako sv. Frančišek prejema Kristusove rane, druga pa, kako sv. Klara z Najsvetejšim odganja Saracene.

Pomembna kulturna dejavnost se je pri nas začela v decembru 1926. Ustanovili so Katoliško prosvetno društvo, ki je prirejalo različne prireditve, med drugim tudi igre. Začeli so kar v hodniku župnišča, kasneje pa so v ta namen zgradili Cerkveni oz. Prosvetni dom (1936), danes Kulturni dom. Pri tem je pomembno vlogo imel organist Franc Jelnikar. K dobremu vzdušju je pripomogla tudi tamburaška skupina (vsaj od l. 1932), ki je bila sestavljena v glavnem s člani družine Intihar.

Avgusta 1935 je v Štango prišel za župnika skladatelj Franc Blažič, doma iz Žužemberka. Tukaj je zložil nekaj svojih pesmi (npr. Po polju že rožce cvetejo, Jaz sem otrok Marijin, Kruh in vino povzdiguje, Rešnje telo Jezusovo in druge).

Druga svetovna vojna in kratek čas po njej tudi našim krajem ni prizanesel. Vzela je nekaj očetov in sinov na vseh straneh, katerih posmrtni ostanki so raztreseni po vsej Evropi. Požganih je bilo nekaj domačij (1944 tudi župnišče in šola), cerkev pa ni utrpela škode. Različne verske bratovščine in družbe, ki so dajale tok življenja pred vojno, po njej državna oblast ni več dovolila. Nastale pa so nove skupnosti, ki so oblikovale povojnega človeka.

Romarska cerkev ima naslednje shode: Sv. Anton Puščavnik (17.1.), sv. Anton Padovanski (13.6.), Antonova nedelja, Angelska nedelja (posvetitev cerkve) in zadnjo v oktobru (Sv. Simon in Juda Tadej).