Sv. Miklavž na Jančah
Kdaj je bila cerkev postavljena ni znano. Prvotno svetišče je imelo troje oken. Kasneje so to cerkev podrli ali pa močno prenovili. Podatki povedo, da so sedanjo cerkev prenovili v letu 1796.
Od prazgodovine že živijo ljudje na janškem vrhu. Vsaj od leta 1581 verni domačini na tem kraju častijo sv. Nikolaja, zavetnika popotnikov.
Vas Janče sodi v najvišji vrh gričevja, ki se pričenja s kašeljskim hribom proti vzhodu do Litije, na desnem bregu Save. Vrh doseže 794 metrov. Janče imajo lep razgled. Tu oko kakor na dlani pregleda Gorenjsko do Triglava, Karavank in Kamniških planin. Pogled seže tudi na Dolenjsko. Vidijo se Ribniški svatje in Kočevarija. No Notranjskem šele Nanos omeji pogled prav v Vipavo, do Štajerske pa zastirajo pogled do dolin le Vrhovi.
Kraj je bil naseljen že v prazgodovinski dobi. Ljudsko izročilo pravi, da je bilo prvotno ime kraja na janškem vrhu Črni gozd, ker je bil na gosto poraščen z gozdom. Čez vrh je vodila pot z Gorenjske na Dolenjsko. Potnike so tod večkrat napadli pobegli janičarji oz. njihovi potomci. Zato so ta kraj preimenovali v Jantschberg in iz tega Janče. med drugim jim je v roke padel osameli popotnik, ki se je v stiski zaobljubil, da bo sezidal kapelo v čast sv. Nikolaju (priprošnjik v stiskah na vodah in gorah in zavetnik popotnikov), če bo živ prišel domov. Kdaj se je to zgodilo, se ne ve. Cerkev se omenja že leta 1581. Najprej je bila podružnica Št. Vida pri Stični, nato Šmartnega (1784) in nazadnje prežganja (od 1861). Lokalna kaplanija je postala 1787, samostojna župnija pa je od 1. 1. 1876.
Kdaj je bila cerkev postavljena ni znano. Prvotno svetišče je imelo troje oken. Kasneje so to cerkev podrli ali pa močno prenovili. Podatki povedo, da so sedanjo cerkev prenovili v letu 1796. Zidana je v baročnem stilu. Tloris prezbiterija je polkrog z ravnim podaljškom na obe strani. Tudi ladje je zidana baročno, toda iz temnejšega brusnika, kar pomeni, da je kasnejšega izvora. Zunaj je samo pol metra na vsako stran širša od prezbiterija. Cerkev je dolga 22,5 m, široka 12 m, zvonik pa je visok 36 metrov. Cerkev je dobila sedanjo podob o v letih 1827 do 1830. Cerkvena streha je bila pokrita s skalco, zvonik pa s skodlami.
Cerkev je 8. 7. 1832 posvetil knezoškof A. A. Wolf. Sedanji glavni oltar nosi letnico 1884 ter je posvečen zavetniku cerkve in župnije, sv. Nikolaju.
Med 2. svetovno vojno je bila cerkev poškodovana, vendar so jo domačini leta 1947 popravili
O SVETNIKU
Sv. Miklavž – Nikolaj
God sv. Nikolaja ali Miklavža, enega izmed najbolj priljubljenih svetnikov, s katerim je povezano tradicionalno obdarovanje otrok, praznujemo 6. decembra.
Življenjepis
Sv. Nikolaj je živel v 4. stoletju in je bil škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Bil je sin edinec, saj njegova starša dolgo časa nista mogla imeti otrok. Starša sta bila odprta za reveže, sin Nikolaj (v grščini njegovo ime pomeni zmaga ljudstva) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki odločili, da bodo za škofa izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. To je bil ravno Nikolaj. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v zaporu. Leta 325 se je udeležil zgodovinskega cerkvenega zbora v Niceji. Vernikom je hotel biti zgled, zlasti v dobrodelnosti. Po izročilu je priskrbel primerno doto trem obubožanim dekletom, ki bi sicer zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile. Kmalu po smrti okrog leta 350 so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi dobrote je postal priprošnjik v različnih življenjskih stiskah.
Sv. Nikolaj je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov vzhodne Cerkve. Njegov spomin so v carski Rusiji obeleževali z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove relikvije in jih prenesli v Bari, kjer so shranjene še danes.
Za svojega zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji. Prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu priljubljenemu svetniku posvečenih največje število cerkva – okoli 200. Po mnogih cerkvah so naslikani prizori iz legende o njegovem življenju. Ime Nikolaj je povsod, posebno pa v Rusiji, zelo pogosto (pri nas so poleg Nikolaja in Miklavža znane še druge oblike: Niko, Niki, Miko, Mikec, Milček – Nikolaja, Nika in Nikica).
Izročilo obdarovanja otrok
V 19. stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah razširilo miklavževanje – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Po legendi namreč ta svetnik na predvečer svojega godu s spremstvom (angeli in parkeljni) hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, porednim pa šibe. Njegov godovni dan je ponekod še posebej namenjen krščanski dobrodelnosti.