Območje okrog Prežganja je bilo dokazano poseljeno že v starejši železni dobi (med 8. in 4. stoletjem pr.n.št.), to je v halštatskem obdobju ali pred skoraj 3000 leti, kar dokazuje, da so tu živela vzhodno-alpska ljudstva.

Nekatera prazgodovinska najdišča so že odkrita, nekatera pa arheološka stroka predvideva na podlagi konfiguracije terena in ohranjenih ledinskih imen (n.pr. Lanišče pri Volavljah). Prežganje je v pisnih dokumentih omenjeno že zelo zgodaj, v zgodnjem srednjem veku, in sicer v povezavi s stiškim samostanom, ki je imel tu svoja posestva.

Ime Prežganje naj bi izhajalo iz besede žgati, torej naj bi označevalo kraj, kjer se veliko žge in kuha. V okolici je bilo veliko sadnega drevja in sadja, ki se ga je prekuhavalo, žgalo žganje. Etimološka razlaga imena je malo drugačna: izvor krajevnega imena je po etimologiji vezan na požig. To naj bi bil torej prostor, kjer je bilo s požigom izkrčeno zemljišče za njive, za obdelavo tal.

Kraj leži na gričevju med Jančami in Trebeljevim. Najvišji vrh je visok 657 metrov, na njem pa stoji cerkev, posvečena sv. Marjeti.

Zgodovinski razvoj cerkve na Prežganju

Po potrjenih pisnih virih je prvotna cerkev tu stala že pred letom 1395 in sicer kot podružnica prafare Šentvid pri Stični. Neznanega leta pred tem so jo dali pozidati stiški menihi. Po vsej verjetnosti pa je še starejša cerkev na sedanji lokaciji stala že v 11. stoletju ali celo prej, torej pred prihodom menihov v Stično.

Vikariat je bil na Prežganju ustanovljen leta 1590, samostojna župnija pa okrog leta 1660. O njej piše tudi Janez Vajkard Valvasor v tistih svojih delih, ki so izšla po leto 1670.

Staro prežganjsko cerkev so verjetno podrli in leta 1751 začeli na isti lokaciji graditi novo. Ime je dobila po zavetnici sv. Marjeti.

Prvotni tloris nove cerkve je bil 19 x 15 metrov, visoka pa je bila 10 metrov. Leta 1873 so jo v smeri glavnega vhoda podaljšali za 8 metrov in tako ustvarili pogoje za 43 metrov visoki zvonik tlorisne velikosti 5 x 5 metrov.

Cerkev je sezidana iz avtohtonega luknjičastega kamna podobnega lehnjaku, ki so ga kopali blizu Volavelj (okolica sedanjih Slapov). Podboji vrat in obhajilna miza so bili iz črnega kamna, ki so ga lomili na Trebeljevem, od tam pa je tudi rdeči kamen, imenovan trebeljevski marmor, iz katerega so izdelali tlake. Prav te tlake Zavod za varstvo kulturne dediščine še posebej varuje.

Sedanja cerkev je bila dokončana in posvečena leta 1777. Arhitekt Leopold Hoffer jo je zasnoval podobno kot cerkev v Cerkljah na Gorenjskem, ki je tudi bila sezidana po njegovih načrtih. Gre za poznobaročni bogoslužni prostor, ki se je takrat v arhitekturi na podeželju še ohranjal, medtem ko se je v mestih že uveljavljal modernejši klasicizem.

Notranja oprema

Oltarji

Glavni oltar, delo Antona Schwarzla, je posvečen sv. Marjeti, devici in mučenki (292-307), ki je bila v času cesarja Dioklecijana zaradi vere v Kristusa zelo mlada kruto mučena in obglavljena.

Poleg kipa sv. Marjete sta ob tronu na glavnem oltarju apostola Peter in Pavel; apostola sta upodobljena tudi nad obhodnima lokoma. Levo je kip sv. Filipa s križem in knjigo, pri identiteti desnega apostola pa si poznavalci niso edini, saj sta knjiga in gorjača atributa tako sv. Juda Tadeja kot Jakoba. Zgoraj, v atiki, je kip sv. Barbare z dvema angeloma. Tudi sv. Barbara je v naših krajih pomembna svetnica. Vemo, da je, med drugim, zavetnica rudarjev, po izročilih pa naj bi litijski rudnik Sitarjevec segal pod zemljo vse do okolice Prežganja.

Stranska oltarja sta delo baročnega kiparja in rezbarja Petra Žiwobskega. Levi je posvečen Mariji – Materi Božji s staršema Ano in Joahimom, v atiki pa so kipi sv. Miklavža in štirih angelov. Kdo je avtor centralne oljne podobe, ni znano.

Desni oltar je posvečen sv. Lovrencu. Oltar krasi velika oljna podoba tega mučenca, ob njej pa sta kipa sv. Janeza in Pavla, rimskih bratov, vojakov in mučencev. V atiki je ob angelih upodobljen sv. Florijan, ki je tradicionalni in čislani zavetnik slovenskega podeželja pred ognjem in povodnjo, zato na Prežganju vsako pomlad praznujemo Florijanovo nedeljo, ko se maše udeležijo številna gasilska društva od blizu in daleč.

Orgle

Leta 1841 je kamniški orglarski mojster Peter Rumpel na Prežganju postavil orgle z desetimi registri. Igralne povezave so mehanske, organist pa ima manual na bočni strani.

Leta 1844 je bila prežganjska »kraljica instrumentov«, kakor orgle radi imenujemo, blagoslovljena in izročena takratnim župljanom v uporabo.

Popolno obnovo in restavriranje so orgle doživele leta 2006 pod okriljem župnika minorita p. Jožeta Petka in Zavoda za varstvo kulturne dediščine s pooblaščeno konservatorko Mojco Arh Kos. Ugledni organist, ki jih je na otvoritvenem koncertu preizkušal, jih je poimenoval kar »ferrari« med orglami, saj da so »majhne, iskrive, hitre, zelo odzivne in z eno besedo odlične«. Obnovili smo jih skupaj, občani in farani, v ponos zanamcem.

Sestavni del orgel sta upodobitvi sv. Cecilije, mučenke iz 2. stoletja in zavetnice cerkvenega petja in kralja Davida, vladarja Izraela, ki mu pripisujejo ljubezen do glasbe in številne psalme.

Križev pot

V cerkvi je tudi štirinajst postaj križevega pota. Gre za oljne podobe neznanega avtorja. Stroka meni, da so z umetnostnozgodovinskega stališča dragoceni predvsem okvirji slik in da je križev pot, glede na velikost, verjetno prenesen iz mnogo večje cerkve.

Taka je torej cerkev, ki smo jo prejeli od prednikov. Poskrbeti moramo, da bo še naslednjim generacijam dostojen Božji hram, hkrati pa ponosen osrednji del slikovite vedute nad vzhodnim gričevjem, ki obroblja Ljubljansko kotlino. Spodobi se in pravično je!